Nedogodek

V začetku tedna sem spet enkrat doživel, da se je dogodek spremenil v nedogodek. V ponedeljek so se na tiskovni konferenci zbrali predstavniki lepega števila civilnodružbenih gibanj, društev, sindikatov in neparlamentarnih strank, skupaj kar trinajst, med njimi Zveze društev upokojencev Slovenije, Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije in Zveze svobodnih sindikatov, ki zastopajo približno sedemsto tisoč odraslih prebivalcev Slovenije, skupaj z njihovimi družinskimi člani pa vsaj poldrugi milijon. Večino državljanov torej.

Ti predstavniki – predsedniki ali vsaj člani vodstva teh organizacij – so razglasili nastanek koalicije za ohranitev javnega zdravstva in napovedali zbiranje podpisov pod peticijo, s katero zahtevajo od vlade in poslancev, naj prenehajo razdirati javni zdravstveni sistem in ustavijo njegovo komercializacijo in privatizacijo. Zahtevali so, naj država »poskrbi za solidaren, dostopen, kakovosten in uspešen javni zdravstveni sistem, v katerem se bo denar porabljal za izboljševanje, ohranjanje in krepitev zdravja državljanov, ne pa za polnjenje žepov zaslužkarjev«.

Novinarjev se ni ravno trlo, vendar jih je nekaj le prišlo; spomnim se tudi vsaj ene resnejše televizijske kamere.

Popoldne je o dogodku poročala ena od radijskih postaj. Glavni televizijski kanali so molčali ves dan in tudi v večernih poročilih. Naslednji dan so se molku pridružili vsi glavni slovenski dnevniki. Zapisi so se pojavili le na nekaterih spletnih portalih. Najpomembnejši dogodek tistega ponedeljka, ko je skozi usta svojih organizacij spregovorila večina ljudstva, je ostal spregledan in preslišan.

Novica tistega dne je bila bolniška odsotnost ministrice za zdravje in ugibanje, ali bo odstopila. Če za silo še razumem, da mediji niso hoteli zamuditi napovedovanja bodočega dogodka, za katerega so nedvomno že vedeli iz »dobro obveščenih krogov«, pa mi ne gre v glavo, zakaj naznanila peticije niso prepoznali vsaj kot dramatično ozadje ministričinih namenov, če se jim je samo po sebi zdelo nepomembno.

Ne poznam malo ljudi, ki v opisanem molku medijev vidijo sprego med tistimi lobiji, ki v privatizaciji zdravstva vidijo priložnost za osebno bogatenje in zato ne želijo, da bi se novica o peticiji učinkovito in hitro raznesla med državljane in pospešila podpisovanje, in uredniki, katerih položaj je v znatni meri odvisen od zadovoljstva ali nezadovoljstva teh lobijev in njihovega denarja za reklame.

Ampak bolj verjetno je, da se je novinarjem in njihovim urednikom morebitni zapis o sestanku zdel le dolgočasen zapisnik jadikovanja skupin brez realne moči. Ne verjamem, da je o tem potekal kakšen dogovor; šlo je za spontano in domala podzavestno osebno presojo, da o dogodku ni vredno poročati. V takem odnosu se kaže stališče, da so mediji namenjeni temu, da ljudstvo seznanjajo, kaj počnejo in zahtevajo elite, in nikakor ne temu, da bi iz njih tudi elite spoznale, kaj počne in zahteva ljudstvo, ali da bi se posamezne družbene skupine z njihovo pomočjo obveščale med seboj. Kadar gre za rajo, so primerne le zgodbe posameznikov, ki s svojim trpljenjem ali nepričakovano srečo vzvalovijo čustva občinstva in po nekaj dneh utonejo v pozabo; ljudstvo kot enakopraven partner oblasti je v medijih domala neopazno. Zato je v nekaterih medijih tisti dan dobila veliko pozornost zgodba o zanemarjanju nuncijevega psa.

Ne verjamem, da se iz dogodka, pri katerem so bili udeleženi predstavniki večine ljudstva, ne bi dalo narediti dobre zgodbe. Lahko bi jo opremili s komentarjem predsednice vlade, ki se v zadnjem času predstavlja kot borka za javno zdravstvo, in mu dodali mnenje finančnega ministra, ki napoveduje njegovo krčenje. Predstavljajte si naslove na prvi strani vodilnih dnevnikov, ki bi razglašali, da državljani ne bodo več trpeli uničevanja javnega zdravstva!

Ampak morda bi to lahko kdo razglasil za hujskanje ljudstva. Za ravnotežje prevladujočim slabim novicam je bolje buditi upanje o rešiteljih na belih konjih. Med najnovejšimi primerki nastopa zdravnik, ki nikoli v življenju ni vodil niti majhne zdravstvene ustanove in ki o zdravstvenem sistemu ni napisal niti črke kake razprave. Kopija že izbranega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije. Zaslovel je s trditvijo, da se v zdravstvu vsako leto ukrade šeststo milijonov, kar približno ustreza celotni letni vsoti za zdravstvene nabave. Take fante (in dekleta) potrebuje oblast: nobenega dodatnega denarja ne bo potrebno, našli ga bodo sami in z njim rešili ne le zdravstvo, temveč še nekaj resorjev zraven. In za nameček omogočili povečanje kontingenta v Afganistanu.

Kako naj se civilna družba obvešča, kaj razmišlja in načrtuje, če je pri tem ne podprejo mediji? S hojo od vrat do vrat? Z ognji na vrhovih hribov? Po internetu? Mediji ne morejo biti samo oglasna deska politikov in elit, saj se bodo sicer državljani morali še bolj zatekati k drugim načinom komuniciranja in bodo še bolj zapuščali obstoječe medije.

Zakaj mediji nikoli ne pozabijo opisati, kako je kihnil in kaj je bleknil predstavnik ljudstva, in zakaj spregledujejo ljudstvo samo? Da ne bom pretiraval: tudi v dogodku, ki sem ga opisal, ni nastopalo ljudstvo, temveč njegovi zastopniki. Razlika med njimi in izvoljenimi predstavniki je ta, da prvi nimajo v rokah vzvodov oblasti in da je poglavitni način, da oblast izve za njihove potrebe in zahteve, ta, da to izve iz medijev. Če mediji o ljudstvu ne bodo poročali, bo oblast zanj izvedela šele takrat, ko se bodo začele razletavati šipe na parlamentu.